(tekst je pripravljen v sodelovanju z Nušo Konec Juričič, dr.med., spec.socialne medicine, povzeto po zgibanki Ameriške fundacije za preprečevanje samomora; izdala Skupina za preprečevanje samomora v regiji Celje pri Zavodu za zdravstveno varstvo Celje, 2004)

Večina ljudi, ki naredi samomor,  pred tem opozori na svoj namen. Samomor prijatelja ali znanca lahko preprečimo, če prepoznamo, da je ogrožen,  opozorilne znake pa vzamemo resno in temu primerno reagiramo.
Depresija in čustvene krize, ki pogosto vodijo do samomora, so prepoznavne in ozdravljive.

Prejšnji poskusi samomora
Približno polovica ljudi, ki naredi samomor, si je pred tem že poskušala vzeti življenje. Pri tistih, ki so preživeli resne poskuse, je prisotno veliko večje tveganje, da v resnici storijo samomor.

Govorjenje o smrti ali samomoru
Samomorilne osebe pogosto odkrito ali prikrito govorijo o tem z izjavami  kot sta na primer »Mojim bi bilo bolje brez mene.« ali »Za vse sem kriv, najbolje, da izginem.« Včasih dajejo vtis, kot da bi se nekam odpravljali ali se poslavljali.

Urejanje zadev in nevsakdanja dejanja
Ljudje, ki razmišljajo o samomoru, pred tem pogosto poskušajo urediti svoje poslovne in denarne zadeve. Nekateri podarjajo svojo lastnino in dragocenosti ali pospravijo hišo, drugi poskušajo poplačati dolgove, tretji napišejo oporoko.

Depresija
Čeprav večina depresivnih ljudi ni nagnjena k samomoru, pa je večina ljudi, ki naredi samomor, depresivnih. Resno depresijo prepoznamo po žalosti, vendar se lahko kaže tudi drugače – kot nesposobnost uživanja ali izogibanje aktivnostim, ki so bile prej prijetne. Ukvarjanje s tveganimi aktivnostmi, kot so npr. adrenalinski športi, je lahko v povezavi z drugimi znaki tudi sestavni del depresije.

Vaš prijatelj ali bližnji je depresiven,  če je potrt ali je izgubil interes in zadovoljstvo ob vsakdanjih dejavnostih ter ima vsaj pet od naslednjih simptomov, ki trajajo več kot dva tedna:

·        motnje spanja,

·        motnje apetita in nenadna nihanja telesne teže,

·        neobičajno počasno ali hitro govorjenje,

·        zmanjšana želja po spolnosti,

·        utrujenost in pomanjkanje energije,

·        občutki manjvrednosti, samoobtoževanja ali krivde,

·        težja koncentracija, počasno razmišljanje ali  izrazita neodločnost,

·        težje izpolnjevanje vsakdanjih obveznosti,

·        občutki neobvladovanja svojega življenja,

·        govorjenje o smrti ali samomoru.

 

Tveganje za samomor se še poveča, kadar se depresiji pridružijo:

·        občutki obupa in brezizhodnosti,

·        huda tesnoba, nemir ali razdražljivost,

·        huda nespečnost,

·        uživanje alkohola  ali drugih drog.

75 odstotkov vseh, ki naredijo samomor, pred samomorom opozori o svoji nameri prijatelja ali družinskega člana.

Vse samomorilne grožnje in poskuse samomora je treba jemati resno. 

Prevzemite iniciativo in prizadetega povprašajte, kaj ga teži. Vztrajajte pri pogovoru, premagajte njegove odpore, ne sprejmite odklonilnega odgovora.
 
Če bo treba obiskati zdravnika in poiskati strokovno pomoč, bo prizadeti to lažje sprejel, če ste mu pred tem prisluhnili.
 
Če je vaš prijatelj ali bližnji depresiven, se ga ne bojte povprašati, ali razmišlja o samomoru in ali ima morda v mislih že konkretno metodo in načrt za to.
 
Ne poskušajte ga s prepiranjem odvrniti od samomora. Bolje je, če mu pokažete, da vam ni vseeno in da razumete, bodite ob njem, povejte mu, da so samomorilne misli začasne in minejo, da je depresijo mogoče pozdraviti in probleme rešiti. Poskusite se izogniti izjavam kot sta »Toliko vsega imaš, za kar je vredno živeti!« ali  »Tvoj samomor bo prizadel tvojo družino.«

Aktivno nagovarjajte prizadetega, da čimprej odide k zdravniku ali k psihiatru. Ljudje, ki razmišljajo o samomoru pogosto ne verjamejo, da jim lahko kdorkoli pomaga, zato se upirajo in morda boste morali storiti še več. Primer: študentka, ki je hotela storiti samomor, ni želela k zdravniku, dokler ji ni sostanovalka ponudila spremstva. 17-letni dijak pa je spremljal svojo mlajšo sestro v stiski  k psihiatru, saj njuni starši tega niso želeli.

Tudi vi lahko spremenite stvari na bolje tako, da osebi v stiski pomagate poiskati dobrega zdravnika ali  drugega strokovnjaka. 
 

Kadar je kriza očitna in je življenje vašega bližnjega ogroženo, ga pospremite do dežurne zdravniške službe ali v bližnjo splošno ali psihiatrično bolnišnico. Če to ni mogoče, pokličite na tel. številko 112. Človeka v hudi stiski  nikoli ne puščajte samega, vse dokler nimate zagotovljene ustrezne pomoči in varnosti.

Iz bližine odstranite vsa nevarna sredstva, na primer morebitna zdravila ali ostre predmete, ki bi jih prizadeti lahko uporabil pri samomorilnem poskusu.

Morda bo v takih primerih potrebna tudi prisilna namestitev v bolnišnici, vsaj dokler ne mine krizno stanje in neposredna nevarnost za življenje prizadetega. 

Samomorilni bolniki pogosto zavračajo pomoč in lahko pobegnejo ali pa se izognejo kasnejšim kontrolnim pregledom pri zdravniku. Takrat je izjemno pomembna vaša podpora in vzpodbuda, da to vseeno storijo.

Če dobi vaš prijatelj ali sorodnik predpisana zdravila, ga spodbujajte naj jih redno jemlje, zdravnika pa opozorite na morebitne stranske učinke (zdravil).

Veliko samomorov je mogoče preprečiti.

Samomore lahko preprečimo tudi zato, ker veliko samomorilnih ljudi trpi zaradi depresije - resne, vendar ozdravljive bolezni.

KAM POKLICATI?

Prva pomoč – 112 ali št. najbližjega zdravstvenega doma!

(Informacija na spletu ne more nadomestiti pogovora z zdravnikom!
 
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z menoj. 

Če ne boste našli odgovorov na svoja vprašanja, me lahko pokličete na TELEFON 090 93 60 44 VSAK DAN OD 21:00 do 00:00 (poskusite lahko tudi druge ure) in svetoval vam bom osebno. Če se ne oglasim takoj poskusite kasneje ali naslednji dan. Cena klica je 1,9900 €/minuto. 

Iztok Lešer, dr.med., specialist psihiatrije