Domov
Glasovanje
O duševnih motnjah
Definicije
Splošno o duševnih motnjah
Vzroki nastanka duševnih motenj
Anksiozne motnje
Depresija - na kratko
Depresija - obširno
Nosečnost, depresija, antidepresivi
Bipolarna motnja
Psihoza
Blodnjava motnja
Shizoafektivna motnja
Borderline osebnostna motnja
Shizotipska motnja
Alzheimerjeva bolezen
Bulimija
Anoreksija
Spolne disfunkcije
Prezgodnja ejakulacija
Parafilije
Samopoškodbeno vedenje
Odvisnosti (kanabis, heroin, kokain)
Homoseksualnost - ni motnja
Prisilna hospitalizacija
Kdo se boji psihiatrije in zakaj
O zdravilih
Pomagajmo si sami
Kako živeti modro?
Stari odgovori psihiatra
Klepetalnica
Povezave


Težko je srečati človeka, ki ne bi bil kdaj potrt ali žalosten. Pa je to že prava depresija? V vsakdanjem življenju velikokrat uporabljen izraz različnim ljudem pomeni različne stvari. Včasih rečemo, da se počutimo depresivni, a je čez pet minut že bolje, drugič srečamo sosedo na hodniku in je “videti” depresivna. Pa je res?

Depresija ni navadna žalost, ki jo po izgubi ali porazu doživi vsak vsaj nekajkrat v življenju. Tudi ne gre za šibek značaj ali stanje, ki bi ga lahko odpravili z močnejšo voljo. Kaj torej je depresija?

Kadar o depresiji govorimo psihiatri, govorimo o bolezni, o motnji, ki prizadene človeka kot celoto – njegovo razpoloženje, njegove misli in telo. Ljudje z depresijo se ne morejo kar tako odločiti in odpraviti svoje slabo počutje.

Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu več kot 100 milijonov depresivnih bolnikov. Vsaj enkrat v življenju bo prebolelo depresijo približno 25% žensk in 15% moških. Depresija torej večkrat prizadene odrasle ženske od moških, srečujemo pa jo tudi pri mladostnikih in celo pri otrocih. Z višjo starostjo se pogostnost depresije veča, omeniti pa moramo še na depresijo občutljivo  poporodno obdobje pri ženskah.

Pomembno je vedeti, da zdravljenje pomaga večini bolnikov z depresijo v nekaj tednih, brez tega pa lahko bolezen traja mesece ali celo leta in povzroča nepotrebno trpljenje. 


Depresija je motnja v delovanju možganov, ki spremeni naša čustva, naše misli in naše telo – prizadene celega človeka in pomebno vpliva na njegovo funkcioniranje v krogu družine in izven nje (delovno mesto, šola). Depresivni namreč slabše premagujejo obremenitve in strese, zaradi depresivnosti enega družinskega člana pa lahko trpi celotna družina.
 
Simptomi in znaki depresije so:

 

-         žalost, tesnoba in občutek praznine

-         pesimizem in obup

-         občutki krivde, manjvrednosti, nemoči

-         zmanjšano zanimanje za prijetne aktivnosti, hobije in stvari, pri katerih je bolnik dotlej užival; tudi zmanjšano zanimanje za spolnost

-         pomanjkanje energije, utrudljivost, upočasnjenost

-         nemir in razdražljivost

-         motnje spanja - nespečnost, zgodnje jutranje prebujanje ali pretirano spanje

-         motnje hranjenja - izguba apetita in znižanje telesne teže ali pretiran vnos hrane in dvig telesne teže

-         impotenca pri moških ter frigidnost pri ženskah

-         telesne težave, ki ne reagirajo na zdravljenje (npr. prebavne motnje, glavobol in druge kronične bolečine)

-         motnje koncentracije in spomina

-         misli o smrti in samomoru ali celo poskusi samomora

 

Vsak depresivni bolnik nima vseh simptomov depresije. Nekateri jih imajo samo nekaj, drugi jih imajo več. S časom se  izraženost in globina simptomov tudi pri istem bolniku spreminjata. 


Dednost

Depresija se pogosteje pojavlja v posameznih družinah, zato menimo, da gre za podedovano nagnjenost k razvoju te motnje. Vendar pa ne zboljo vsi otroci depresivnih staršev, depresija pa se lahko pojavi tudi pri ljudeh, katerih sorodniki niso nikoli imeli depresije.

Kemija v možganih

Vsaka resna depresija je povezana s spremembami v delovanju možganov. Človeški možgani vsebujejo preko 500 milijonov živčnih celic – nevronov, ki med seboj komunicirajo preko živčnih končičev – sinaps. V sinapsah so posebne kemične snovi – nevrotransmiterji, katerih količina in sestava vplivata na komunikacijo med nevroni in tako neposredno na to, kako mislimo, čutimo in doživljamo svet okrog sebe. Znanstvenikom je uspelo dokazati, da imajo depresivni bolniki spremenjeno količino in razmerja med nekaterimi nevrotransmiterji v možganih. Na podlagi tega so lahko začeli izdelovati uspešna zdravila proti depresiji.

Značaj

Ljudje z nizko samozavestjo in slabo samopodobo, ki vidijo sebe in ves svet na negativen in črnogled način in so dodatno še preobremenjeni s stresom, so bolj nagnjeni k depresiji. Ni še povsem razjasnjeno, ali gre pri tem za psihološko nagnjenost k depresiji ali že za zgodnje znake bolezni. Vsekakor znanstveniki izpostavljajo povezavo pesimističnega značaja in depresivnega razpoloženja.

Telesne bolezni

Raziskovalci so dokazali, da se fizičnim spremembam v telesu pogosto pridružijo duševne spremembe. Depresija je tako pogosto pridružena boleznim kot so možganska kap, srčni infarkt, rak ali Parkinsonova bolezen. Tak bolnik je apatičen in nima volje poskrbeti zase, zato se lahko zdravljenje njegove telesne bolezni še bolj podaljša.  Zdravljenje depresije pri teh bolnikih bi moralo biti sestavni del obravnave, saj lahko pripelje do hitrejšega okrevanja.

Stresni dogodki

Nenadna resna izguba, kot je smrt partnerja, ločitev, izguba zaposlitve ali odhod v pokoj, hude skrbi zaradi težavnega odnosa z bližnjim, finančni problemi ali kaka druga pomembna sprememba v življenju lahko tudi sproži začetek depresije.

Najpogosteje botruje nastanku depresije kombinacija genetskih, psiholoških in dejavnikov okolja.


Ženske zbolijo za depresijo dvakrat pogosteje kot moški. Razlogi za to se skrivajo v hormonskih nihanjih med menstrualnim ciklom, v nosečnosti in poporodnem obdobju, premenopavzalnem obdobju in menopavzi. Ženske doživljajo dodaten stres tudi zaradi specifičnega položaja v današnji družbi - povečanih obveznosti na delu in doma, pogosto pa skrbijo poleg otrok še za starajoče se starše. Ženske imajo najpogosteje klasično obliko depresije, ki je opisana zgoraj.

Še posebej ranljive in nagnjene k depresiji so ženske po porodu. Telesne spremembe, stres ter skrb za novorojenega otroka so dejavniki, ki prispevajo k nastanku poporodnih depresivnih motenj. Prehodna blaga poporodna žalost je pogosta in mine v nekaj dnevih ali tednih, globoka depresija po porodu s hudo zaskrbljenostjo, strahom in obupom pa ni običajen pojav in zahteva takojšnje zdravljenje.  


Depresija vpliva na moške drugače kot na ženske. Zakaj je tako? Otroke od malega vzgajamo različno. Fantkom starši in družba med odraščanjem postavijo ideal moškega, v kakršnega naj bi se razvili. Naša kultura še vedno goji stereotip moškega, ki je močan, ki kontrolira svoje okolje, ki ne joka, nasploh ne kaže svojih čustev ali slabosti, ki vedno dobro skrbi za družino, ki je vedno močan in uspešen. Tak moški ne prosi za pomoč, ne toži o svojih težavah in ne hodi k zdravniku (še najmanj k psihiatru). Kadar moški s tako vcepljenimi zahtevami do sebe postane depresiven in začuti žalost, nemoč, brezup, strah in tesnobo, se teh občutkov nezavedno prestraši in jih prikrije, celo sam pred sabo. Okolica zazna spremembo, vendar ne vidi žalosti in obupa.

Depresiven moški je jezen, razdražljiv, včasih celo agresiven, popije več alkohola kot prej (lahko postane alkoholik), vrže se v delo, naenkrat se potrjuje z intenzivnimi športnimi aktivnostmi. Seveda je tudi zamišljen, pozabljiv, nespeč, v spolnosti odpoveduje. Tak moški je v veliki stiski in ne vidi poti iz nje, če bi prosil za pomoč bi zanikal svojo moškost. Razmišljati lahko začne o koncu, ki bi ga rešil vseh skrbi, pritiskov in muk in se nevarno približa – samomoru. Moški so bolj ogroženi od žensk. 80% samomorov namreč naredijo moški.

Večina moških ima tak – »moški« tip depresije, čeprav jih je tudi kar precej, ki imajo tipično »žensko« obliko. Moški torej za razliko od žensk težje priznajo, da so depresivni in zdravniki manjkrat posumijo na depresijo pri njih. Tudi kadar moški sam spozna, da je depresiven, je malo verjetno, da bo zaradi tega poiskal pomoč zdravnika, če pa že odide k zdravniku toži predvsem o telesnih bolečinah in težavah.

Večino moških za zdravljenje pregovori pomembna ženska oseba iz okolice, največkrat partnerka. Zato je pomembno, da vse ženske poznajo značilnosti »moške« depresije.


To motnjo so pri otrocih začeli resno opisovati šele v zadnjih dvajsetih letih. Pri otrocih in mladostnikih je včasih težko ločiti normalno fazo odraščanja od depresivnosti. Pri predšolskih otrocih je praktično ne opisujemo. Depresivni otroci v nižjih razredih osnovne šole tožijo predvsem o telesnih težavah ali bolečinah in so lahko tudi na videz telesno bolni. Ne želijo v šolo, so utrujeni, se pretirano oklepajo staršev ali se brez razloga bojijo različnih stvari, na primer tega, da bosta starša odšla ali umrla.

Starejši otroci trmarijo, imajo težave z učenjem, so odklonilni, odrezavi in se počutijo nerazumljeni.

Depresivni mladostniki so še bolj uporniški, izostajajo iz šole, popuščajo pri učenju, zlorabljajo alkohol, droge, odklanjajo ponujeno pomoč, so lahko agresivni ali razmišljajo o samomoru. Pod vsem tem se skrivajo globoki občutki žalosti, strahu, nemoči in trpljenja.

Zdravljenje depresije pri otroku ali mladostniku je v domeni zdravnika specialista pedopsihiatra. Nasvete za starše mladostnikov najdete tukaj.


Kadar se pri starejšem človeku pojavi depresivnost, jo imajo nekateri za sestavni del staranja – napačno menijo, da je za starejše ljudi normalno, da so depresivni.

Prezrta in nezdravljena depresija povzroča nepotrebno trpljenje tako starostnikom kot njihovim družinam. Pri zdravniku starejši ljudje tožijo predvsem o telesnih težavah in se neradi pogovarjajo o občutkih brezupa, žalosti in pomanjkanju veselja. Depresija lahko pri starejših povzroči bolezensko sliko, podobno starostni demenci. Motnje spomina, koncentracije, pasivnost in umik iz družbe so lahko znak depresije in ne demenca, še manj pa je to normalno staranje!

Odkritje depresije in primerno zdravljenje lahko številnim starostnikom v življenje spet povrne zadovoljstvo in veselje. 


Prvi korak do zdravljenja je pregled pri zdravniku. Nekatere bolezni in nekatera zdravila lahko povzročijo simptome, podobne depresiji, zato mora zdravnik ta stanja s pregledom in preiskavami izključiti. Po postavljeni diagnozi začnemo z zdravljenjem.

Pri bolnikih z blagimi oblikami depresije lahko učinkuje že samo psihoterapija, to je pogovor in svetovanje. Zmerno in hudo izražene depresije pa je potrebno zdraviti tudi z zdravili. Dandanes večini bolnikov pomagamo s kombinacijo antidepresivov in psihoterapije.

Na razpolago imamo številna učinkovita antidepresivna zdravila, ki popravijo neravnovesje nevrotransmiterjev v možganih. Naj naštejemo nekaj najpogosteje uporabljanih po abecednem redu: Aurorix, Cipramil, Cipralex, Efectin, Prozac (generiki Portal, Fluval in Salipax), Seroxat (Paroxat, Parogen), Zoloft (Asentra). Vsa našteta zdravila so praktično enako učinkovita, razlikujejo se le po stranskih učinkih. Jemljemo jih enkrat ali večkrat dnevno. Pomembno je vedeti, da takojšnjega učinka ni, saj antidepresivi prično delovati šele po nekaj tednih rednega jemanja.

Ko pride do izboljšanja bolniki želijo z zdravilom prenehati. Jasno, nočejo se navaditi na tablete. Vendar se depresija prav rada ponovi, če prehitro prenehajo z antidepresivom! Zato zdravniki svetujemo, da z antidepresivno terapijo nadaljujejo še 4 do 6 mesecev po tem, ko jim je že bolje. Sliši se dolgo, vendar se tako motnje v sinapsah možganskih celic res dobro popravijo in je možnost ponovitve depresije veliko manjša.

Pa še nekaj je pomembno: antidepresivi ne povzročajo odvisnosti! Na ta zdravila se bolniki ne navadijo. Odvisni lahko postanejo od pomirjeval in uspaval, ne pa od antidepresivov. Če se depresija po prekinitvi zdravljenja ponovi, to ne pomeni, da so ti bolniki odvisni od antidepresivov, ampak imajo ponavljajočo obliko depresije. Depresija bi se pri njih ponovila tudi, če ne bi nikoli uživali teh zdravil.

V primerih ponavljajoče depresije priporočamo dolgotrajnejše jemanje antidepresivov, lahko tudi več let. Depresija ljudem povzroči veliko več gorja in škode, kot jim jo lahko naredijo zdravila, zato ni potrebno, da se bojimo antidepresivnih zdravil, bojmo se raje depresije.

Morda bodo morali bolniki poskusiti več različnih zdravil, preden bodo z zdravnikom našli najučinkovitejše. Včasih bo potrebno tudi zvišati odmerek.

Nekatera zdravila, alkohol ali droge lahko spremenijo učinek antidepresivov in se jih je potrebno izogniti. Več o jemanju antidepresivov najdete tukaj.


Depresija povzroči, da se ljudje počutijo izčrpani, manjvredni, nemočni in žalostni. Take negativne misli pripeljejo nekatere na rob obupa. Pomembno je vedeti, da so negativni občutki sestavni del depresije in ne odražajo realnosti. Negativne misli praviloma minejo, ko zdravila prično delovati. 

Do takrat se naj depresivni bolniki držijo naslednjih pravil:

1)     Postavite si realne cilje in prevzemite svojemu stanju ustrezno stopnjo odgovornosti.

2)     Velike projekte razdelite na manjše, razporedite jih po pomenu in priednostih in izpeljite le tiste, ki jih zmorete in le kolikor jih zmorete.

3)     Poskusite se družiti z ljudmi in se vsaj nekomu zaupati; to je boljše od osamljenostii.

4)     Sodelujte v aktivnostih, ki vam lahko pomagajo, ne umikajte se iz življenja.

5)     Priporočamo lahko do zmerno telesno vadbo, odhod v kino, na tekmo ali sodelovanje pri religioznih, kulturnih ali drugih prireditvah.

6)     Razpoloženje se bo popravljalo počasi in ne naenkrat. Zavedajte se, da zdravljenje potrebuje čas.

7)     Pametno je odložiti pomembne odločitve na kasneje in z njimi počakati, dokler depresija ne mine. Preden se odločite za večjo spremembo kot so menjava službe, poroka ali ločitev se posvetujte z ljudmi, ki vas dobro poznajo in imajo lahko realnejši pogled na vašo situacijo.

8)     Bolje se boste počutili postopoma, ne naenkrat.

9)     Pustite svojim bližnjim, da vam pomagajo.


Najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredijo bližnji za bolnike z depresijo je, da jim pomagajo do pravilne diagnoze in zdravljenja. Včasih se morajo sorodniki ali prijatelji sami dogovoriti za pregled pri splošnem zdravniku ali psihiatru, ker bolniki tega ne zmorejo.

Vzpodbuda k rednemu jemanju zdravila, čeprav prvih nekaj tednov ni pravega učinka, je prav tako zelo pomembna. Pomoč bližnjih je lahko tudi vzpodbuda bolnikom, naj se držijo zdravnikovih navodil med zdravljenjem.

Pomembna oblika pomoči s strani bližnjih je čustvena opora. Bolniki potrebujejo razumevanje, potrpljenje, naklonjenost in vzpodbudo. Pogovor, predvsem pozorno poslušanje odtehta največ. Bolnike je potrebno opozoriti na realnost in jim hkrati ponuditi upanje. Posebna pozornost naj velja mislim o samomoru, ki jih je treba omeniti zdravniku.

Depresivne naj svojci večkrat povabijo na sprehod, na rekreacijo, v kino in k drugim aktivnostim. Pri tem je dobrodošla nevsiljiva vztrajnost, saj depresivni zaradi negativnih občutkov radi odklonijo povabila.

Preveč vzpodbude v aktivnosti pa ni priporočljivo, saj jih bolniki v prvem obdobju še ne zmorejo opravljati kot so jih včasih, tak neuspeh pa jim le še utrjuje občutke nespososbnosti in manjvrednosti.

Škodljivo je tudi obtoževanje bolnikov, da bolezen le igrajo ali da so leni. Svojci naj jim ne prigovarjajo, da se morajo le bolj potruditi in da lahko v hipu zlezejo iz depresije, če le želijo. Pomembna je vzpodbuda depresivnih oseb, da se bodo sčasoma in s pomočjo zdravljenja začeli bolje počutiti.  

Depresija je torej pogosta in huda bolezen, ki prizadene človeka v celoti - ne le čustveno, ampak tudi telesno, predvsem pa socialno. Vendar je depresijo mogoče zelo enostavno in zelo uspešno zdraviti, zato jo moramo hitreje in bolje prepoznati pri sebi in pri naših bližnjih, nato pa poiskati pomoč.


 (Informacija na spletu ne more nadomestiti pogovora z zdravnikom!
 
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z menoj. 


******************************************************************************
Obvestilo! Od 1. do 20.8.2013 zaradi odsotnosti na spodnjem telefonu ne bom dosegljiv.

**********************************************************************

Če na tej spletni strani ne najdete odgovorov na svoja vprašanja, lahko vsak dan POKLIČETE NA TELEFON 090 54 54 in poskusil vam bom svetovati osebno.

Telefon je plačljiv! Iz omrežja Telekoma Slovenije je cena klica 2,19 €/minuto, cene iz drugih omrežij določajo njihovi operaterji. 

ČE SE NE OGLASIM TAKOJ, POKLIČITE KASNEJE ALI NASLEDNJI DAN.

Iztok Lešer, dr.med., specialist psihiatrije