Domov
Glasovanje
O duševnih motnjah
Definicije
Splošno o duševnih motnjah
Vzroki nastanka duševnih motenj
Anksiozne motnje
Depresija - na kratko
Depresija - obširno
Nosečnost, depresija, antidepresivi
Bipolarna motnja
Psihoza
Blodnjava motnja
Shizoafektivna motnja
Borderline osebnostna motnja
Shizotipska motnja
Alzheimerjeva bolezen
Bulimija
Anoreksija
Spolne disfunkcije
Prezgodnja ejakulacija
Parafilije
Samopoškodbeno vedenje
Odvisnosti (kanabis, heroin, kokain)
Homoseksualnost - ni motnja
Prisilna hospitalizacija
Kdo se boji psihiatrije in zakaj
O zdravilih
Pomagajmo si sami
Kako živeti modro?
Stari odgovori psihiatra
Klepetalnica
Povezave


Lili,  poročena ženska z bulimijo je takole opisala svoj dan:

»Zjutraj oba zajtrkujeva enak obrok, le da si jaz ne mažem masla na kruh in ne dodam smetane v kavo ter nikoli ne vzamem dveh kosov kot mož.... dokler ne odide v službo. Zelo sem previdna in ne pojem niti grižljaja več kakor on...,  čutim, kako  v meni raste napetost. Želim si, da bi že odšel, da bi že lahko začela!
Kakor hitro zapre vrata za sabo, se poskušam posvetiti stotinam gospodinjskih opravil. Sovražim vsako od njih! Skrila bi se v luknjo. Ničesar nočem delati. Raje bi jedla. Sama sem, nervozna, nisem pridna. Tako ali tako naredim vedno vse narobe. Ne kontroliram se, ne zdržim ves dan, poznam se, predolgo je že tako.
Spomnim se kosmičev, ki sem jih pojedla za zajtrk. V kopalnici se stehtam, teža je enaka. AMPAK JAZ NOČEM OSTATI ENAKA! Želim si biti bolj vitka! Pogledam se v ogledalo in moja stegna so videti grda in deformirana. Vidim napihnjeno, nerodno, hruškasto postavo. V ogledalu je vedno kaj narobe! Počutim se nesrečno, ujeto v  tem telesu in ne vem, kaj naj naredim, da bi bilo drugače.
Odlebdim k hladilniku  - natančno vem, kaj je v njem. Začnem s piškoti od sinoči. Vedno začnem s sladkim. Najprej poskusim stvari v hladilniku razporediti tako, da bi bilo videti vse nedotaknjeno kot prej, vendar je moj apetit gromozanski in odločim se, da bom spekla nove piškote, te pa pospravim vase.  Popijem še mleko, da bom bolj gladko bruhala. Rada imam občutek polnosti,  ki nastane,  ko spijem velik kozarec mleka. Vzamem šest kosov toasta, ga popečem po eni strani, naložim gor debele kosmiče masla in popečem še po drugi strani. Odnesem si jih v dnevno sobo pred televizor in se vrnem nazaj po skledo kosmičev in po banano. Preden pojem zadnji kos toasta - imam popečenih že šest novih kosov. Mogoče še kakšen piškot. Ali pa pet piškotov. In nekaj velikih posod sladoleda, jogurta ali skute. Moj želodec je raztegnjen v ogromno žogo napihnjeno pod mojimi rebri. Vem, da bom kmalu morala v kopalnico, vendar bi rada še malo počakala. Sem v nedovoljeni deželi... Čakam, čutim pritisk, hodim iz sobe v sobo. Čas teče. Čas teče. Kmalu bo čas.
Tavam iz sobe v sobo in pospravljam, hiša mora biti urejena. Končno zavijem v kopalnico. Nad školjko pokleknem, si odmaknem lase in potisnem prst v žrelo, dvakrat se napnem in spravim iz sebe ogromen kup hrane. Tri, štiri in še en kup hrane. Vidim, kako se vse vrača iz mene. Vesela sem, ko vidim tiste piškote, ker TAKO zelo redijo. Spraznila sem se, začenja me boleti glava. Vstanem, vrti se mi, prazna sem in šibka.« 

Žrtve bulimije nervoze se nekontrolirano prenajedajo, kot je lepo napisala Lili, ki je ozdravela in opisala svoje izkušnje.

Prenajedanje se odvija v krajšem času, v kakšni uri po tistem, ko človek zaužije količino hrane, ki je zagotovo večja od tiste, ki bi jo povprečen človek zaužil v enakem času in enakih okoliščinah. Oseba se med hranjenjem ne kontrolira, je nesposobna ustaviti hranjenje ali izbirati vrsto hrane in količino hrane, ki bi bila primernejša.

Obdobju prenajedanja sledi kompenzatorno vedenje, ki naj bi preprečilo, da bi se bolnik zredil (na primer, izzivanje bruhanja, zloraba odvajal, diuretikov, klistiranje ali uživanje drugih zdravil, stradanje ali pa pretirana telesna vadba).

Obdobja prenajedanja in kompenzatornega odvajanja hrane oziroma vnešenih kalorij se povprečno dogajajo dvakrat tedensko, lahko več, lahko manj. Človek se pretirano in nepravilno doživlja kot predebel in pretežek.  To motnjo je potrebno ločiti od anoreksije nervoze.

Nekateri znanstveniki ločujejo bulimijo povezano z bruhanjem, odvajanjem z odvajali ali klistiranjem od bulimije povezane s stradanjem ali pretirano telesno vadbo.  Prav tako so odkrili, da se dosti ljudi prenajeda, ne da bi se po tem zatekali h  kompenzatornemu vedenju.

Veliko mladostnikov in mladih odraslih občasno poskuša, po tem ko so slišali o ljudeh, zbolelih za bulimijo nervozo, eksperimentirati s prenažirnjem in sprožanjem bruhanja. Neka študija med srednješolci je poročala, da se 50% dijakov občasno prenažira, 6% jih je že poskušalo z bruhanjem, 8% pa je vsaj enkrat zaužilo odvajala.  Študija mladih zaposlenih žensk je poročala o prenajedanju, prisotnem pri 41%.  Vendar le nekateri od teh oseb zadostujejo kriterijem za diagnozo bulimije nervoze.  Polno razvito motnjo ima verjetno 1 – 6% mladostnikov in mladih odraslih žensk.

Bulimija se, prav tako kot anoreksija, pojavlja predvsem pri dekletih (90 – 95% primerov je deklet), prvič se pojavi v adolescenci, med 15. in 19. letom, razvije pa se skoraj praviloma po obdobju intenzivne diete oziroma hujšanja.  Ponavadi traja bolezen več let, z obdobji relativnega izboljšanja.  Telesna teža ljudi z bulimijo nervozo ostane ponavadi v mejah normalnega, čeprav lahko tudi znatno niha.  Nekateri od teh posameznikov lahko postanejo tudi izjemno podhranjeni, in se lahko uvrščajo v kategorijo anoreksije nervoze. Spet drugi bulimični posamezniki pa postanejo pretirano debeli, predvsem kot rezultat njihovih obdobij prenažiranja.  Vendar je potrebno vedeti, da večina prekomerno prehranjenih ljudi nima bulimije in se ne prenažira.

Prenajedanje se ponavadi odvija na skrivaj ali pa čim manj opazno. Oseba požira velike količine hrane hitro, s čim manj žvečenja, izbira hrano s sladkim okusom, visoko kalorično in mehke strukture, kot je sladoled, pecivo ali sendviči. V zgodnjih stadijih se bolnik prenaje v obdobjih stresa, depresivnosti, lakote, skrbi zaradi postave ali telesne teže, kasneje pa lahko postane prenajedanje natančno planirano, podobno ritualu, celo z nakupovanjem hrane posebej za to priložnost. Prenajedanje se prične z občutki nevzdržne napetosti. Oseba, ponavadi dekle, je razdražljiva, počuti se osamljena, zavrnjena, nemočna, da bi kontrolirala željo po zaužitju »prepovedane« hrane. Med hranjenjem se je nesposobna ustaviti, po eni uri se ponavadi prenajedanje neha zaradi tega, ker zmanjka hrane, zaradi bolečin v trebuhu, utrujenosti, ali zaradi začetka bruhanja.

Po prenajedanju se osebe z bulimijo nervozo zatečejo h kompenzatornemu vedenju, da bi preprečile učinek zaužitih kalorij. Večina bolnikov s to motnjo razvije veliko spretnost pri bruhanju, ki tudi postane podobno ritualu, kar jim da občutek, da se spet kontrolirajo. Ironično je, da bruhanje poruši telesne mehanizme hranjenja, občutkov lakote in sitosti, tako da so ti ljudje še bolj lačni in se še pogosteje in intenzivneje hranijo. Podobno tudi uživanje odvajal ne prepreči vnosa kalorij v telo, diuretiki pa sploh ne vplivajo na absorbcijo hrane ali na telesno maščobo.  Bruhanje in druge oblike kompenzatornega vedenja olajšajo neprijetne občutke napetosti želodca in začasno zmanjšajo občutke tesnobe, samoobtoževanja, gnusenja, in občutke izgube kontrole, ki je povezan s prenajedanjem. Sčasoma se tako razvije cikel, po katerem bruhanje povzroča še več nažiranja in nažiranje zahteva še več bruhanja. Tako se oseba z bulimijo počuti nemočna, nevredna in se sama sebi gnusi. Večina se popolnoma zaveda, da so bolne, da imajo motnjo hranjenja, vendar jim tesnobnost in strah pred tem, da bi se zredile ne dovoljuje, da bi cikel prekinile. Počutijo se vse bolj depresivne in krive, sram jih je zaradi njihove skrivnosti.

Lili nam je opisala, kako se je pri njej vse začelo:

»Pri štirinajstih sem šla v srednjo šolo v drugo mesto in začela živeti v internatu. Dekleta tam so bila vsa tako lepa in nedostopna. Imela so dolge nohte, lepe obleke, kodraste lase in SUHA telesa. Vitkost je bila ves čas prva zapoved!
Nisem bila zelo debela, vendar so bila moja debela stegna in široki boki takrat zame nekaj strašnega. Velike prsi so med dekleti še vedno pomenile, da se jih fantje želijo dotakniti, biti hruškaste oblike pa je bil neizmeren greh. Usmerila sem se na telo, ki se mi je zdelo izvor vse moje nesreče. Vsak grižljaj, ki sem ga naredila, se mi je zdel sebičen in slab, vse bolj sem se gnusila sama sebi...
Prvič sem si potisnila prste v usta zadnji teden šole, ko sem videla dekle iz sosednje sobe priti iz kopalnice vso zabuhlo in rdečo. Vedno je govorila o svoji teži in kako bi morala biti na dieti, čeprav je bila v resnici čisto vitka. Takoj sem vedela, kaj je počela in si zaželela poskusiti...
Odločila sem se študirati stran od doma, da bi dokazala svojo neodvisnost in odraslost, toda, ko sem bila enkrat sama v študentski sobici, me je pritisk samote in sovražnega odnosa do same sebe dotolkel. Vrnila sem se k hrani, sita sem se počutila otopelo, naučila pa sem se tudi bruhati.
Naučila sem se zbirati hrano, ki sem jo zlahka izbruhala. Zjutraj, ko sem se zbudila, sem se morala odločiti, ali se bom nabasala in izpraznila v pol ure pred šolo, ali pa bom morala zdržati ves dan polna napetosti in tesnobe. V kopalnici so bila štiri stranišča in morala sem paziti, da me ni nihče ujel pri bruhanju. Če je bilo v domu prezasedeno, sem uporabila eno od stranišč na poti v šolo ali v šoli. Ko sem enkrat začela žreti, se nisem ustavila, dokler ni bil moj trebuh tak, kot da sem noseča in dokler nisem mogla spraviti vase niti grižljaja več.
To je bilo prvo od mojih devetih let obsedenega hranjenja in bruhanja... Nikomur nisem želela povedati, kaj sem počela, in nisem si želela nehati... čeprav sem mogoče kot zaljubljena ali zaposlena z drugimi aktivnostmi občasno zmanjšala opisano vedenje, sem se vedno znova vračala k hrani.«

Kot je bilo že rečeno se lahko prenažiranje pojavi po obdobju intenzivne diete, zato dieta predstavlja nevarnost za razvoj bulimije nervoze pri posameznih osebah.


Dolga leta so se psihoterapevti zatekali k psihodinamski razlagi nastanka motenj hranjenja. Nekateri pripadniki Freudove šole so tako domnevali, da gre pri motnjah hranjenja za »nerazrešene oralne konflikte«. Študije tega niso potrdile, sodobne razlage poudarjajo moteno doživljanje samega sebe in odnosov z drugimi.

V zadnjih letih so teoretiki trudili bolje spoznati motnje hranjenja, in odkrili kar nekaj vzročnih dejavnikov, ki so sicer povezani z nastankom motenj hranjenja, noben od njih pa ni nujen in sam po sebi zadosten razlog, da bi se določena motnja razvila.

Sodobna psihiatrija ponavadi poudarja večdimenzionalno perspektivo tveganja za nastanek motnje. Opredeljujejo več dejavnikov, ki povečajo tveganje, da se določena motnja hranjenja razvije pri določeni osebi. Več dejavnikov ko je prisotnih, večje je tveganje, da se prav pri določeni osebi razvije prav taka motnja. 

Najpomembnejši dejavniki tveganja za nastanek motenj hranjenja so sociokulturni pritiski, specifično družinsko okolje, osebnostne lastnosti in motnje razpoloženja.

Nekoliko natančneje bi opredelili sociokulturni vpliv okolja. Veliko teoretikov se strinja, da moderna zahodna kultura s svojim povdarjanjem vitkosti pomembno prispeva k višanju števila obolelih z motnjami hranjenja. V zadnjih 5 desetletjih se je povprečna teža zmagovalk na tekmovanjih za miss ZDA progresivno zniževala,  število člankov o različnih shujševalnih dietah v vodilnih svetovnih revijah pa se je letno zviševalo.

Vitkost je posebej cenjena in nagrajevana v subkulturah manekenov, igralcev, plesalcev in nekaterih športnikov, zato so pripadniki teh skupin posebej zaskrbljeni glede lastne teže in posebej izpostavljeni nevarnosti razvoja bulimije nervoze. S subkulturnimi razlikami lahko razložimo tudi očitno razliko v pogostnosti teh motenj med spoloma. Tekom zgodovine človeštva je bil pomen zunanjega videza dosti bolj vsiljevan ženskam kot moškim.  Dvojna merila privlačnosti so prisilila ženske, da se dosti bolj ukvarjajo z videzom, vitkostjo, dietami in so zato dosti bolj nagnjene k motnjam hranjenja od moških.  Usmerjanje pozornosti na moško telo v zadnjih letih je po istem vzorcu privedlo do znatnega povečanja pojava motenj hranjenja med mladimi moškimi.

Zahodna kultura ne postavlja le strogih standardov vitkosti, podpira tudi predsodke in odklonilnost do predebelih oseb. Krute pripombe in šale o debelosti so redna tema televizijskih humorističnih nadaljevank, filmov, popularnih revij, knjig, podobne pripombe, ki bi zadevale raso, spol, religijo pa so za vse nesprejemljive. Predsodki do debelih ljudi se zdijo globoko zakoreninjeni.  V neki študiji so naključno izbranim staršem kazali fotografije debelih, srednje prehranjenih in suhih otrok in prve so starši označili za manj prijateljske, manj energetske in manj inteligentne ter manj zaželene kot zadnje. V drugi raziskavi so predšolskim otrokom ponudili debelo ali suho lutko, večina je izbrala suhe, ne da bi znala pojasniti zakaj. Prav tako so raziskovalci ugotovili, da se večina študentk z normalno telesno težo opisuje kot predebela in si želi biti zelo vitka.

Do določene stopnje opisane predsodke vzpodbujajo tudi zdravniki, zavarovalnice in druge organizacije z morda pretiranimi opozorili o nevarnostih povečane telesne teže. Ekstremna debelost je v vsakem primeru nezdrava, blaga do zmerno povišana telesna teža pa očitno ni nevarna. Raziskovalci niso ugotovili nobenih razlik v stopnji umrljivosti med ženskami visokimi od 160 do 170 cm, ki so tehtale od 52 pa vse do 88 kg! Pretirane trditve o škodljivosti debelosti prispevajo k nepotrebnemu poveličevanju vitkosti in predsodkom proti debelosti, ki prevevajo zahodno družbo in ustvarjajo ozračje, ko si mladi želijo vitkosti in se bojijo debelosti, kar povečuje verjetnost razvoja motenj hranjenja.


Ponavadi nezdravljena bulimija nervoza lahko traja več let, se včasih začasno umakne, potem pa se znova pojavi. Poslabšanja bolezni ponavadi sprožijo novi življenjski stresi, na primer izpiti, menjava službe, bolezen, poroka ali ločitev.

Približno 40% bulimičnih bolnikov zelo hitro reagira na zdravljenje: prenehajo s prenajedanjem in stabilizirajo svoje prehrambene navade in telesno težo. Drugih 40% se le delno odzove na zdravljenje – zmanjšajo obdobja prenažiranja in bruhanja in se redneje prehranjujejo. Preostalih 20% pa ne kaže izboljšanja po zdravljenju. Tudi pri tistih, ki se dobro odzovejo na zdravljenje, pa ostaja možnost ponovitve bolezni. V dveh letih po zdravljenju se znaki bolezni ponovijo pri eni tretjini ozdravljenih bolnikov z bulimijo nervozo.

Zdravljenje izboljša tudi psihološko in socialno funkcioniranje teh bolnikov. Bolniki so manj depresivni kot pred zdravljenjem ter se bolj zrelo in zdravo odzivajo v odnosih na delu in doma.

V splošnem velja, da dolgotrajna bolezen pred začetkom zdravljenja pomeni nekoliko slabšo možnost uspeha. Enako je uspeh zdravljenja manjši pri težjih oblikah bulimije, ko je ciklus prenajedanja in bruhanja postal najpomembnejši del vsakdanjih aktivnosti in nadomestil druge pomembne stvari, kot so delo, druženje z ljudmi, kreativnost.  Prav tako je zdravljenje težje, če je bulimiji pridružena huda depresivnost ali tesnoba.

Dolgotrajno bruhanje ima lahko za posledico kar nekaj strukturnih in fizioloških sprememb prebavnega trakta. Mišica zapiralka, ki loči želodec od požiralnika postopno popušča in ne opravlja več svoje funkcije, kar ima lahko za posledico vračanje želodčne vsebine nazaj v požiralnik tudi, kadar bolnik ne bruha. Posledice so lahko razjede sluznice požiralnika. Prav tako je posledica dolgotrajnega ponavljajočega se bruhanja razvoj kariesa na zobeh zaradi škodljivega vpliva želodčne kisline na zobno sklenino.

Vedeti je treba, da so bulimijo formalno definirali kot motnjo hranjenja šele leta 1980. Veliko vprašanj je še neodgovorjenih, izkušnje pri zdravljenju šele pridobivamo.

Bolniki z bulimijo nervozo so neverjetno tolerantni do svojih simptomov. Ena od ozdravljenih bolnic je povedala:

»Bulimija zajame vsa področja tvojega življenja, osebni razvoj se popolnoma ustavi. Celotno življenje začne kontrolirati na način, ki ga lahko razumejo le odvisniki. Sčasoma napreduje in povzroči, da se počutiš povsem nevredno. Na koncu te umori, če ne poiščeš pomoči. Kljub temu še vedno pogrešam svojo bulimijo, kot bi pogrešala staro prijateljico, ki je umrla.«


Pri bulimiji se program zdravljenja takoj usmeri v zmanjševanje in prekinjanje začaranega kroga prenajedanja in bruhanja in čimprejšnje normaliziranje prehranjevalnih navad. Ob tem poskušajo zdravniki psihiatri, psihologi, psihoterapevti in drugi, ki sodelujejo pri zdravljenju, seveda priti tudi do vzrokov bulimičnega vedenja pri posamezniku. Večina programov zdravljenja je kombinacija različnih terapevtskih pristopov: individualne in skupinske psihoterapije, vedenjske psihoterapije in zdravljenja z zdravili.

V Sloveniji se z zdravljenjem motenj hranjenja ukvarjajo na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje, Zaloška 29, Ljubljana, na Oddelku za zdravljenje motenj hranjenja. (tel. 01 540 2158), kjer boste dobili tudi dodatne informacije o skupinah samopomoči in terapevtih, ki se ukvarjajo z motnjami hranjenja na vašem območju.

Vsem, ki se kakorkoli prepoznajo v zgornjih opisih, svetujem, da o svojih težavah spregovorijo z najbližjimi in čimprej poiščejo pomoč.

(Informacija na spletu ne more nadomestiti pogovora z zdravnikom!
 
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z menoj. 

******************************************************************************
Obvestilo! Od 1. do 20.8.2013 zaradi odsotnosti na spodnjem telefonu ne bom dosegljiv.

**********************************************************************

Če na tej spletni strani ne najdete odgovorov na svoja vprašanja, lahko vsak dan POKLIČETE NA TELEFON 090 54 54 in poskusil vam bom svetovati osebno.

Telefon je plačljiv! Iz omrežja Telekoma Slovenije je cena klica 2,19 €/minuto, cene iz drugih omrežij določajo njihovi operaterji. 

ČE SE NE OGLASIM TAKOJ, POKLIČITE KASNEJE ALI NASLEDNJI DAN.

Iztok Lešer, dr.med., specialist psihiatrije