Domov
Glasovanje
O duševnih motnjah
Definicije
Splošno o duševnih motnjah
Vzroki nastanka duševnih motenj
Anksiozne motnje
Depresija - na kratko
Depresija - obširno
Nosečnost, depresija, antidepresivi
Bipolarna motnja
Psihoza
Blodnjava motnja
Shizoafektivna motnja
Borderline osebnostna motnja
Shizotipska motnja
Alzheimerjeva bolezen
Bulimija
Anoreksija
Spolne disfunkcije
Prezgodnja ejakulacija
Parafilije
Samopoškodbeno vedenje
Odvisnosti (kanabis, heroin, kokain)
Homoseksualnost - ni motnja
Prisilna hospitalizacija
Kdo se boji psihiatrije in zakaj
O zdravilih
Pomagajmo si sami
Kako živeti modro?
Stari odgovori psihiatra
Klepetalnica
Povezave



Cannabis sativa je rastlina, znana tudi po imenu indijska konoplja, ki uspeva v toplem podnebju povsod po svetu. V njej najdemo snov z imenom tetrahidrokanabinol (THC) predvsem v listih in vršičkih. Različne droge, ki jih pridelujejo iz različnih sort konoplje imenujemo s skupnim imenom kanabis. Najmočnejši med njimi je hašiš, zmerno močna je ganja (gandža), najmanj močna pa je mešanica suhih listov in cvetočih vršičkov konoplje - marihuana.


Kanabis vsebuje nekaj sto aktivnih substanc, najbolj znan pa je THC. V nizkih dozah kajenje kanabisa povzroča dobro počutje in občutek sproščenosti, nekateri postanejo bolj zgovorni in družabni. Drugi se počutijo po kajenju tesnobni, sumničavi, razdražljivi, še posebej, če so bili že pred tem slabo razpoloženi. Nekateri poročajo o izostrenem sluhu, ukvarjanju s podrobnostmi v okolici in podobno. Neposredne telesne spremembe pri kajenju kanabisa so: pordelost očesnih veznic, pospešen srčni utrip, povišan krvni tlak, povečan apetit, suha usta, vrtoglavica, slabost. Nekateri postanejo zaspani ali celo res zaspijo. V višjih dozah kanabis povzroči optične iluzije, spremenjeno doživljanje telesa, halucinacije, zmedenost, impulzivnost, strah, napačne ideje ali blodnje. Učinki kanabisa običajno trajajo 3 do 6 ur, spremembe razpoloženja so lahko dolgotrajnejše.

Nizke odmerke marihuane (»trave«, v kateri je relativno majhna koncentracija THCja in ne hašiša, kjer je THCja več) kadi kar dosti ljudi, ne da bi od tega postali odvisni. V zadnjih letih pa se je slika spremenila. Veliko ljudi, zlasti študentov je ujetih v vzorec lorabljanja marihuane. Vsakodnevno »zadevanje« in pomemben vpliv kanabisa na socialno, poklicno in študijsko plat življenja so glavne značilnosti zlorabe. Veliko kroničnih uživalcev kanabisa razvije tudi toleranco na drogo in nekateri doživijo gripi podobne simptome, če poskušajo s kajenjem prenehati.

Zakaj se je spremenil način zlorabe in se je začela razvijati odvisnost od kanabisa v zadnjih letih? Zato, ker se je spremnila droga – marihuana, ki jo kadijo dandanes, je do desetkrat močnejša od tiste, ki so jo kadili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Kakšne so posledice in nevarnosti kajenja marihuane? Povzroča lahko panične reakcije, podobne tistim, ki jih povzročajo halucinogene droge. Kajenje marihuane lahko bistveno poslabša vozniške sposobnosti – negativno vpliva na kompleksne senzorimotorične reakcije in podaljša reakcijski čas, zato menijo, da je omamljenost s kanabisom kriva za kar nekaj prometnih nesreč. Kajenje marihuane slabša spomin, predvsem nedavne informacije si ljudje, ki so kadili marihuano ne zapomnijo, pa naj se še tako trudijo. To seveda pomeni, da so kadilci marihuane manj učinkoviti študenti in manj uspešni delavci.

V zadnjih letih se kopičijo tudi dokazi, da kronično kajenje marihuane povzroča dolgoročne posledice. Kajenje marihuane ima bolj negativen vpliv na pljuča kot kajenje tobaka – ena cigareta marihuane ima na pljuča tako škodljiv vpliv kot 16 cigaret tobaka. Cigareta marihuane vsebuje tudi več katrana in benzopirena (rakotvorne snovi) kot cigareta tobaka. Zato so prepričevanja kadilcev marihuane, kako je to zdrava navada, ki nima škodljivih učinkov, le pesek v oči in skrivanje pred resnico.

Kronični vsakodnevni kadilci marihuane moškega spola imajo slabšo kvaliteto sperme, saj je spolnih celic manj in so manj aktivne od spolnih celic moških, ki marihuane ne kadijo. Pri ženskah so našli nenormalno ovulacijo – torej kajenje marihuane negativno vpliva na menstrualni ciklus.

Torej: kanabis je škodljiv! Znebite se ga!



Opioidi so opij in njegovi derivati, kot so heroin, morfin, kodein.

Opij, posušen mleček glavic maka, je v uporabi že več tisoč let. V preteklosti so ga na široko uporabljali kot zdravilo zaradi njegovega analgetičnega (protibolečinskega) učinka. Zdravniki pa so sčasoma spoznali, da povzroča fizično zasvojenost.

Leta 1804 so iz opija razvili novo substanco - morfin. Tudi morfin je učinkovit analgetik, celo bolj kot opij. Poleg tega je morfin ljudi umiril in jim pomagal zaspati (od tod je dobil ime, Morfeus je grški bog spanja). Kmalu po odkritju so zaćeli morfin na široko uporabljati, saj so verjeli, da nima opijevih addiktivnih lastnosti. Posebej veliko so ga uporabljali v ameriški civilni vojni, ko so z njim mirili bolečine pri ranjencih. Vendar pa so tudi tu odkrili, da ponovljeno jemanje povzroča odvisnost.

Leta 1898 so pri poskusih, da bi odkrili sredstvo za lajšanje bolečin odkrili heroin, za katerega so spet verjeli, da nima addiktivnih lastnosti. Nekaj let je veljal heroin za skoraj čudežno zdravilo. Uporabljali so ga za blaženje kašlja, za druge medicinske namene in za zmanjševanje neprijetnih simptomov pri odtegnitvi od morfina. Sčasoma pa so tudi pri heroinu prepoznali izjemno addiktivnost - hitreje kot drugi opioidi je povzročal razvoj tolerance in odvisnost.

Leta 1917 je tako ameriški kongres izglasoval zakon, ki je vse derivate opija razglasil za ilegalne. Sčasoma so odkrili nove derivate opija, razvili so tudi sintetične (v laboratorijih nastale) opioide, kot je metadon.

Te različne opioide imenujemo s skupnim imenom narkotiki. Vsak od njih ima svojo moč, svojo hitrost učinka in svojo hitrost razvoja tolerance. Morfin in kodein se uporabljata v medicini za lajšanje bolečin. Heroin je ostal prepovedana droga.

Čisti heroin je bel prah grenkega okusa, močnejši kot morfin. Heroin, ki ga prodajajo na ulici pa je zaradi dodatkov od bele do temnorjave barve, največkrat ga mešajo z glukozo, paracetamolom ipd.

Heroin vnašajo uživalci v telo na različne načine: snifajo ga, podobno kot kokain, kadijo hlape, ki nastajajo med segrevanjem, ali pa si ga injicirajo v žile. Injiciranje direktno v vene je najpogostejši način jemanja, saj je učinek skoraj takojšen. Heroin si lahko injicirajo tudi subkutano ali intramuskularno, vendar ta način ni priljubljen, saj je učinek manj intenziven.

Osebe, ki uporabljajo heroin, pogosto zlorabljajo tudi druge droge. Znano je jemanje heroina skupaj s kokainom ali metamfetaminom, ali pa skupaj z alkoholom, marihuano ali pomirjevali, zaradi želje po močnejšem učinku ali omilitvi odtegnitvenih simptomov.


Intravenska injekcija heroina hitro privede do takoimenovanega rush (raš) občutka - telo zajame toplota in ekstaza, ki jo včasih primerjajo z orgazmom.


Temu kratkotrajnemu intenzivnemu občutku sledi več ur prijetnih občutkov, čemur rečejo high (haj). V tem času je odvisnik sproščen in evforičen. Skrbi, napetost, bolečine izginejo. Človek je ravnodušen, ni mu do hrane, spolnosti ali drugih telesnih potreb.


Heroin in drugi opioidi povzročajo take občutke s svojim vplivom na možgane, posebej na tiste dele možganov, v katerih se porajajo čustva.


Opioidi se vežejo na enaka receptorska mesta v možganskih celicah, na katera se vežejo endorfini - to so nevrotransmiterji (ki jih izločajo možganske celice same), ki zmanjšujejo bolečino in umirjajo napetost.


Ko se na živčne celice v teh delih možganov vežejo heroin in drugi opioidi, to povzroča prijetne in pomirjujoče občutke. Poleg umirjanja bolečine, sedacije in sprememb razpoloženja opioidi povzročajo tudi občutek slabosti, zožitev očesnih zenic, upočasnjeno prebavo in zaprtje.


Kronični uživalci heroina padejo v začaran krog zlorabe in odvisnosti. Samo nekaj tednov ponovljene uporabe heroina je potrebno za ujetost v ta krog: droga postane center življenja, socialno in poklicno funkcioniranje se pomembno poslabša. Večina tistih, ki zlorabljajo heroin, postane tudi odvisnih od njega - hitro se razvije toleranca, kar pomeni, da enak odmerek v kratkem času redne uporabe ne zadostuje več in so potrebni večji in večji odmerki za doseganje podobnih občutkov; kadar človek droge ne vzame se hitro pojavijo tudi odtegnitveni simptomi.


Ljudje, ki so odvisni začutijo odtegnitvene simptome - rečejo jim kriza - takoj po nekajurnem "high obdobju", ki sledi zadnjemu odmerku mamila. Postanejo napeti in nemirni, čutiji močno željo (takoimenovan craving - krejving) po drogi. Nekaj ur kasneje se začnejo močno potiti, hitro dihati, imajo kurjo polt. Ti odtegnitveni simtpmi postajajo vse resnejši in neprijetnejši še naslednjih dva do tri dni. Krči mišic, slabo počutje, bolečine v trebuhu in po vsem telesu, povišana temperatura, bruhanje, driska, izguba apetita, povišan krvni tlak, dehidracija in izguba telesne teže so vse simptomi, ki jih lahko imajo v tem času.


Odtegnitev doseže vrh ponavadi tretji dan po zadnjem odmerku, nato pa se postopno umirja in izgine do osmega dne. Človek v krizi lahko bodisi počaka, da simptomi minejo (kar je izjemno neprijetno in težko), ali pa konča krizo s tem, da vzame naslednji odmerek heroina. Heroin odvisniku hitro spet povrne občutek fizičnega in čustvenega dobrega počutja.


Način jemanja droge se za ljudi, odvisne od opioidov, sčasoma spremeni. Drogo potrebujejo hitro predvsem in samo za to, da ohranijo normalno funkcioniranje in da se izognejo krizi. Da to dosegajo pa morajo trajno zviševati odmerke. Tisti začasni "high občutek" postaja manj intenziven in vse manj pomemben.


Kar se je začelo kot iskanje zadovoljstva postane borba za preživetje.


Ker morajo drogo zaužiti vsak dan, odvisniki reorganizirajo svoje življenje in se većino časa ukvarjajo predvsem s tem, kako dobiti naslednjo dozo. To lahko stane tudi več sto evrov dnevno, saj je heroin na razpolago le na ilegalnem trgu. Veliko odvisnih zato zapade v kriminalne aktivnosti, kot so kraja, prostitucija ali preprodaja drog, da si zagotovijo denar za svojo "razvado"...


Če povzamemo: Kdor začne redno uživati heroin prej ali slej plača ceno, negativne posledice heroina pa zajemajo cel spekter - od blagega neudobja do življenjske ogroženosti in smrti:

- suha, srbeča koža, kožne infekcije,

- zožene zenice in slabši vid ponoči,

- slabost in bruhanje,

- zaprtje, izguba apetita,

- neredne menstruacije,

- zmanjšana želja po spolnosti,

- brazgotinjenje vbodnih ran,

- nihanje krvnega tlaka,

- počasen in nereden srčni utrip,

- omotičnost, utrujenost, oteženo dihanje,

- poškodbe pri delu, med vožnjo, itd, zaradi vpliva heroina na koordinacijo in psihomotorične sposobnosti,

- odvisnost,

- hepatitis C, AIDS in druge infekcije zaradi posebnega načina življenja,

- možganska kap ali srčni infarkt zaradi krvnih strdkov, ki so posledica netopljivih primesi v heroinu,

- paraliza dihanja, srčni zastoj, koma, smrt zaradi predoziranja.


Kako heroin vpliva na socialno življenje odvisnika?

Večina rednih uživalcev heroina se slabo koncentrira, slabo so se sposobni učiti in težko jasno razmišljajo. Pogosto ne zmorejo obdržati služb. Marsikdaj so apatični, indiferentni glede posledic svojih dejanj, nesposobni vzdrževati dobre odnose z bližnjimi.

Nesposobnost, da bi na pošten način zaslužili dovolj denarja za nabavo droge, jih lahko zapelje v kriminal in prostitucijo. Večini uporaba droge vsiljuje vedenje, ki je destruktivno, neodgovorno, pogosto disocialno (v nasprotju s splošno sprejetimi družbenimi normami).

Sčasoma postajajo tudi vse bolj brezbrižni do konfliktov, bolečin, škode ali trpljenja, ki jih zaradi potrebe po heroinu vse pogosteje povzročajo drugim, predvsem bližnjim.


Predoziranje je eden najpogostejših vzrokov smrti odvisnih od opioidov. Veliko pa je tudi predoziranj, ki se ne končajo s smrtjo. Najpomembnejša pri predoziranju ni čistost heroina, ampak kombiniranje heroina z drugimi drogami in sedirajočimi snovmi, še posebej z alkoholom in pomirjevali.

Predoziranje je nujno stanje in zahteva takojšnje strokovno ukrepanje (polivanje z vodo, vlivanje tekočine v usta ali drugi laični načini pomoči ne pomagajo in so celo škodljivi).

Zdaj poznamo učinkovita zdravila - takoimenovane opioidne antagoniste, kot je nalokson, ki izjemno hitro izrinejo heroin iz receptorjev v možganih in preprečijo poglabljanje kome, zato je pomembna vsaka minuta..

ČE STE PRIČA PREDOZIRANJU S HEROINOM ALI Z DRUGIMI PSIHOAKTIVNIMI SNOVMI, TAKOJ POKLIČITE ŠTEVILKO 112 IN PO POTREBI ČIMPREJ ZAČNITE S TEMELJNIMI POSTOPKI OŽIVLJANJA!


Odvisnost od opioidov je resna, kronično potekajoča bolezen, ki poslabša vsa področja bolnikovega življenja: njegovo telesno zdravje, njegovo psihično stanje, sposobnost funkcioniranja v družbi, njegov značaj, zelo pa prizadene tudi njegovo družino in prijatelje.

Zdravljenje zajema raznolike oblike pomoči. Poznamo različne programe, ki pomagajo odvisniku spremeniti navade, nekateri so ambulantni, drugi hospitalni, spet tretji potekajo v terapevtskih skupnostih izven zdravstvenega sistema, torej so v okviru medicinskega modela odvisnosti, drugi pa so nemedicinski, lahko psihosocialno zastavljeni, včasih tudi laični.

Poznamo nizkopražne programe (v katerih sprejemajo vse odvisne od heroina, ne glede na njihovo motivacijo, s ciljem spremembe načina življenja in preprečevanja najhujših posledic uživanja drog, kot so predoziranja in okužbe; cilj nizkopražnih programov pogosto ni abstinenca ampak predvsem začetno vzpostavljanje kontrole nad odvisnostjo in umik z ulice) in visokopražne programe (v te sprejemajo bolj motivirane odvisnike, ki so že vzpostavili delni nadzor na odvisnostjo in so ponavadi že določen čas v nizkopražnih programih oziroma na substitucijski terapiji, njihov cilj pa je prenehanje uživanja droge - abstinenca).

V Centrih za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog se poleg psihosocialnega svetovanja in drugih oblik zdravljenja poslužujemo zdravljenja s substitucijskimi zdravili, od katerih je najbolj znan metadon. Zdaj imamo poleg metadona še nekaj drugih zdravil – buprenorfin in SR morfin.

V centrih izvajamo bodisi detoksikacijo (to pomeni počasnejše ali hitrejše zniževanje odmerka substitucijskega zdravila s ciljem prenehanja uživanja opioidov – ta način je primeren za manjšino odvisnikov od heroina) bodisi vzdrževalno – substitucijsko - zdravljenje (večina odvisnih od heroina zaradi narave odvisnosti, komplikacij ali drugih razlogov ne zmore detoksikacije in popolne abstinence od droge, zato jih stabiliziramo na določenem odmerku substitucijskega zdravila, kar jim omogoči normalizacijo življenja – marsikdo od njih se umiri, najde službo, si ustvari družino in živi običajno življenje, kar bi bilo nemogoče, če bi ostal na heroinu ali vedno znova neuspešno poskušal prenehati z uživanjem droge)..

Detoksikacija pomeni, da odvisnika postopno odvajamo od opioidov s počasnim zniževanjem odmerka metadona ali drugega zdravila.

Vzdrževalno, substitucijsko zdravljenje pa je primerno za tiste uživalce heroina, ki ne zmorejo detoksikacije. Vsak dan jim omogočimo zaužitje takega odmerka metadona, buprenorfina ali SR morfina, ki zadostuje, da se ne pojavijo odtegnitveni simptomi in druge škodljive posledice uživanja opioidov, hkrati pa težimo, da bi se odvisnemu zmanjšala tudi želja po drogi. Z zadostnim odmerkom zdravil bolnik ne potrebuje heroina in lahko zaživi varnejše in bolj urejeno življenje.

Čeprav javnost žal še vedno z odporom gleda na tovrstno zdravljenje so s številnimi raziskavami po svetu dokazali, da zdravljenje z metadonom in drugimi substitucijskimi zdravili učinkovito in uspešno zmanjuje škodo, ki jo prinaša odvisnost od heroina. V državah, kjer imajo programe substitucije, je med odvisniki manj kriminala, manj okužb s HIV in hepatitisom C ter, kar je najpomembneje, manj smrti zaradi uživanja opioidov. Odvisniki, ki prejemajo metadon ali druga substitucijska zdravila, so bolj zdravi in živijo varneje, kot tisti, ki metadona ne dobivajo. Živijo dlje, manj časa so v zaporih, manjkrat morajo k zdravniku in v bolnišnico, v dosti manjšem procentu umirajo zaradi predoziranja ali drugih komplikacij odvisnosti.

Tisti bolniki, ki so na vzdrževanju oziroma substituciji, lahko v večini primerov živijo urejeno življenje, marsikdo ima dober partnerski odnos, otroke, redno delo in cilje, primerljive drugim, zdravim ljudem. Zato so predsodki do matadona neupravičeni in krivični, saj javnost napačno meče v isti koš posledice odvisnosti od heroina in zdravljenje te odvisnosti. Odvisnosti od heroina je resna bolezen, in veliko odvisnikov ima izjemne težave kljub veliki želji, da bi za vselej prenehali z uživanjem. Simptomi odtegnitve so le del problema. Prava težava je v tem, kako vzdržati brez opioidov, ko je odtegnitvena kriza že mimo.

Tako kot pri drugih odvisnostih je tudi pri odvisnosti od heroina težko razložiti, zakaj se je skoraj nemogoče zadržati in ne vzeti novega odmerka droge. Povprašajte kadilca, zakaj si prižge naslednjo cigareto...

Nekateri razlogi za pomanjkanje motivacije za abstinenco so dolgotrajna depresija, pomanjkanje energije, huda, neobvladljiva želja po drogi (takoimenovani »craving«) in nenadni napadi telesnih odtegnitvenih simptomov. Nekateri opisujejo, da se te težave sčasoma ublažijo in po dolgem času izginejo, drugi pa imajo kljub neuživanju opioidov te težave ves čas, leta dolgo, in veliko njih ne zdrži ter končno znova poseže po drogi.

Ponovno zaužitje droge nima nobene zveze s šibko voljo, slabim značajem, lenobo, neprimerno vzgojo v otroštvu, pomanjkanjem samodiscipline in podobnim, kar največkrat slišimo od nepoučenih. Pri tistih, ki so dolgo časa uživali heroin ali druge opioide, so odkrili spremembe v delih možganov, ki normalno izločajo svoje lastne, endogene opioide, imenovane endorfine. Teh sprememb pri zdravih ljudeh ne opazimo, torej gre pri odvisnosti od opioidov za bolezensko spremenjeno strukturo in funkcijo možganov, česar ne moremo popraviti na hitro in enostavno. Endorfini so funkcionalno identični heroinu, izločajo jih možganske celice same, najdemo jih v centrih za ugodje, bolečino, spomin, učenje, za regulacijo telesne temperature in v številnih drugih področjih možganov.

Laboratorijskih preiskav ali slikanja možganov, ki bi jih lahko množično uporabljali in bi nam pokazali, kako in koliko je zaradi uporabe heroina okvarjen endorfinski sistem pri posamezniku, zaenkrat ne poznamo. Zato tudi ne moremo napovedati, kdo bo imel večje in kdo manjše težave pri abstiniranju, kdo pa sploh ne bo mogel živeti brez opioidov. Zagotovo vemo, da je ponovni začetek uživanja droge (takoimenovani recidiv) bolj pravilo kot izjema in ena najpomembnejših značilnosti odvisnosti od opioidov.


SUBSTITUCIJSKO ZDRAVLJENJE

Čeprav v nadaljnem tekstu omenjamo predvsem metadon, velja večina informacij za vsa zdravila, ki jih uporabljamo pri zdravljenju odvisnosti od heroina (tudi za buprenorfin – pri nas v uporabi z imenom SUBUTEX in SUBOXONE ter SR-morfin – pri nas SUBSTITOL).


METADON


Tole prebirate verjetno zato, ker bodisi jemljete metadon, razmišljate o tem, da bi začeli, ali pa skrbite za koga, ki ga uživa.

Ljudje vstopijo v metadonski program zato, ker postane njihova odvisnost od heroina ali drugih opioidov neobvladljiva. Ob vključitvi v metadonski substitucijski program imajo bolniki različne motive in različne cilje. Nekateri želijo prenehati z drogo za vedno, nekateri bi se radi umaknili s ceste le začasno, nekateri pa želijo le zmanjšati uporabo droge, a se ji ne bi povsem odpovedali.

Večina vstopi v metadonski program s prepričanjem, da ga bodo potrebovali le kratek čas, nekateri, ponavadi izkušenejši, pa z zavestjo, da ga bodo morali jemati vse življenje.



Naslednja dejstva so podprta z dokazi:

- Ljudje odvisni od heroina, ki preidejo na metadon, postanejo dokazano bolj zdravi in zaživijo urejeno in bolj varno življenje. Njihova življenjska doba se podaljša, v bistveno manjši meri se ukvarjajo s kriminalom, manjkrat potrebujejo pregled pri zdravniku ali sprejem v bolnišnico in se bistveno manjkrat okužijo s hepatitisom C ali s HIV.

- Daljši čas na vzdrževalni terapiji z metadonom je boljši kot kratko obdobje. Dlje ko ostaneš na metadonskem nadomestnem zdravljenju, boljši je izid. Doživljenjsko substitucijsko zdravljenje z metadonom je za marsikoga edini način, da lahko živi urejeno in aktivno življenje, podobno življenju zdravih vrstnikov.

- Metadonsko vzdrževalno zdravljenje je namenjeno ljudem, ki so odvisni od opioidov (predvsem heroina) in ni primerno za zdravljenje tistih, ki imajo probleme z drugimi drogami, kot so kokain, alkohol, pomirjevala itd.

Metadon je zdravilo, ki so ga za zdravljenje opioidne odvisnosti najprej uporabljali v ZDA v 60. letih. Je opioidni agonist - deluje torej podobno kot heroin, morfin in drugi opioidi.

Če ga uporabljamo v ustreznih odmerkih in kot vzdrževalno zdravilo, metadon ne povzroča evforije, niti sedacije (zaspanosti) ali analgezije (protibolečinskega učinka). Odmerek določamo individualno, za vsakega bolnika posebej. Pravi je tisti odmerek, ki odpravi odtegnitvene simptome in ne povzroči euforije ali sedacije, hkrati pa sčasom zmanjša tudi željo po drogi.

Večini bolnikov en odmerek metadona zadostuje za 24 do 36 ur.

Metadon ni zdravilo, ki bi opioidno odvisnost pozdravilo enkrat za vselej v smislu, da bolnikom ne bi bilo več treba uživati opioidov, je pa oblika zdravljenja, ki izboljšuje kvaliteto življenja in zmanjšuje škodo, ki jo opioidna odvisnost povzroča posamezniku, njegovi družini in družbi.


BUPRENORFIN (SUBUTEX, SUBOXONE)

Buprenorfin, podobno kot metadon, olajša abstinenčne ali odtegnitvene simptome krize po prenehanju uživanja opioidov, največkrat heroina. Ob rednem jemanju zmanjša željo po drogi in blokira učinke heroina, tako kot metadon. Vzdrževalni odmerki buprenorfina so običajno med 12 in 24 mg, odmerek je treba individualno prilagoditi.

Buprenorfin predpisujemo kot Subutex ali Suboxone, običajno ga uživamo vsak dan, v obliki podjezičnih raztopljivih tablet. Zdravilo ne učinkuje, če ga pogoltnemo. Suboxone ne vsebuje le buprenorfina, temveč tudi nalokson, opioidni antagonist, ki prepreči zlorabo Suboxona z vbrizgavanjem, saj se na tak način lahko sproži odtegnitvena kriza.

Pri ljudeh, ki so odvisni od opioidov, lahko prva doza buprenorfina, če nimajo odtegnitvene krize, le - to povzroči, saj izrine heroin z receptorjev v možganih.

Buprenorfin, podobno kot metadon, lahko uporabljamo za hitro ali počasnejšo detoksikacijo ali kot dolgoročno substitucijsko terapijo. Tveganje za ponovno zaužitje droge po detoksikaciji je enako veliko pri metadonu in pri buprenorfinu, po nekaterih podatkih je podobno tudi za vse druge obstoječe programe zdravljenja odvisnosti od opioidov.


Stimulansi so snovi, ki povečajo aktivnost centralnega živčnega sistema (možganov), posledica česar je povečanje krvnega tlaka in frekvence bitja srca ter intenziviranje procesov mišljenja, povečana budnost in živahno vedenje.


Kokain in amfetamini so med najbolj znanimi in največ težav povzročajočimi stimulansi. Vpliv obeh vrst substanc na možgane je skoraj identičen, ljudje opisujejo različne učinke zaradi različne koncentracije zaužitih snovi. Kokain, ki ga inhaliramo, deluje na primer veliko hitreje, kot amfetamin, zaužit v obliki tablete.


Dva najbolj pogosto uporabljana stimulansa v vsakdanjem življenju pa sta kofein in nikotin.

KOKAIN, snov, pridobljena iz rastline koka, ki raste v južni Ameriki, je najmočnejši znani naravni stimulans. Snov je bila prvič izolirana iz rastline leta 1865. Južnoameriški staroselci pa so liste koke žvečili zaradi njenega poživljajočega učinka že od prazgodovinskih časov.

Predelan kokain (hidrokloridni prah) je bel prah brez vonja.

Za rekreacijsko uporabo ga največkrat inhalirajo - snifajo skozi nos, tako da se absorbira skozi sluznico v nosni votlini.

Nekateri uživalci imajo rajši močnejši učinek kokaina, kar dosežejo z injiciranjem v veno ali s kajenjem v pipi ali cigareti.


Metamfetamin in amfetamin sta najpogosteje uporabljana stumulansa amfetaminskega tipa, sledi jima MDMA (3,4 metilendioksimetamfetamin), znan tudi kot ecstasy.

Raba amfetaminskih stimulansov je relativno pogosta V ZDA in Veliki Britaniji je v zadnjem letu zaužilo amfetamine 2% odraslih, v Avstraliji 4%. Raba MDMA je tudi različna, 1% v ZDA, 2% v Veliki Britaniji in 4% odraslih v Avstraliji ga je zaužilo vsaj enkrat v zadnjem letu.

Uporaba metamfetamina med posameznimi državami zelo variira. Ocenjeno trenutno število od metamfetamina odvisnih oseb v Avstraliji je 73.000 (v primerjavi z 19.000 odvisnimi od heroina). V Veliki Britaniji je odvisnosti od metamfetamina zelo malo, saj je bolj priljubljen amfetamin sulfat. V ZDA je metamfetamin zelo priljubljen, uporaba je posebej pogosta pri homosekusalni populaciji, vzpodbuja pa jo intenziven "uvoz" iz Južne in Centralne Amerike. Razlogi za tako izrazite razlike med državami niso povsem jasni, delno jih lahko iščemo v zgodovini vdajanja drogam pa tudi v dostopnosti različnih prekurzorjev (npr. psevdoefedrin).

Vse večja uporaba stimulansov v zadnjem desetletju in vse večja razpoložljivost močnejših oblik (metamfetamin) sta povezani s povečanim številom obravnav uporabnikov teh drog v urgentnih ambulantah. Bolniki so agitirani, agresivni, zmedeni, pogosto tudi psihotični, zaradi tega so sprejeti na psihiatrične oddelke.

Kokain se uporablja manj na široko, čeprav tudi tu opažajo velike razlike, ki so odvisne od razpoložljivosti droge. Uporaba kokaina je skoncentrirana v Severni in Latinski Ameriki ter nekaterih evropskih državah. V ZDA je raba kokaina (3% odrasle populacije) pogostejša od rabe amfetaminskih stimulansov. Enako velja za Veliko Britanijo. Nasprotno pa je v avstraliji kokain dražji in je raba amfetaminskih stimulansov tam pogostejša. Komplikacije povezane z rabo kokaina so podobne tistim pri amfetaminih, le da so pri kokainu pogostejše in bolj izrazite, hkrati pa tudi hitreje minejo, saj je razpolovna doba kokaina v telesu krajša od razpolovne dobe amfetaminov.


75% uživalcev kokaina postane tudi odvisnih od njega, še posebej to velja za tiste, ki ga injicirajo in kadijo.


Dolgo časa je veljalo mnenje, da s kokainom niso povezani večji problemi, razen, da lahko povzroči intoksikacijo (zastrupitev) in občasno psihozo pri ljudeh, ki ga zaužijejo.


Šele v zadnjih desetletjih so znanstveniki spoznali potencialno škodljivost kokaina in prišli do razumevanja, kako kokain povzroča svoje učinke.


To spoznanje je posledica dramatičnega povečanja popularnosti droge v zadnjih petdesetih letih.


Kokain po zaužitju povzroči občutek evforije, dobrega počutja in samozaupanja. V višjih dozah je ta občutek skoraj orgazmičen, podoben, kot ga povzroči heroin (rush, izgovori raš). Kokain najprej stimulira višje možganske centre, zato je človek vznemirjen, poln energije, zgovoren in evforičen. Če vzameš več kokaina so stimulirani še drugi centri, kar povzroči povečanje srčnega utripa, dvig krvnega tlaka, hitrejše in globlje dihanje, povećano vzdražnost in budnost.


Ti učinki nastanejo, ker kokain v možganih povzroča sproščanje nevrotransmiterja dopamina in noradrenalina iz živčnih celic, povečane koncentracije teh dveh snovi pa povzročijo hiperstimulacijo možganov.


Če človek zaužije zelo visok odmerek kokaina bo imel človek težave s koordinacijo gibov, o sebi bo imel grandiozne občutke, slabo bo presojal in predvideval posledice odločitev, postal bo lahko agresiven, razpoloženje mu bo nihalo in hitro prehajalo v nasprotja. To so simptomi zastrupitve s kokainom. Ljudje v tem stanju lahko postanejo tudi zmedeni, napeti, zaskrbljeni, prestrašeni, govor lahko postane inkoherenten, nesmiselen. Nekateri dobijo halucinacije in postanejo blodnjavi - to stanje imenujemo s kokainom povzročena psihoza.


Po tem, ko se simptomi, povzročeni s kokainom umirijo in minejo, uporabnik pogosto doživi depresiji podoben padec razpoloženja (crashing, izg. krešing), čemur se lahko pridružijo glavobol, vrtoglavica in omedlevica.


Občasnim uživalcem kokaina vsi učinki minejo v približno 24 urah.


Tisti, ki vzamejo prevelik odmerek pa lahko zdrsnejo v globok spanec ali celo komo.


ZLORABA IN ODVISNOST OD KOKAINA


Uporaba kokaina daljši čas lahko vodi v začaran krog zlorabe, v katerem se človek počuti nesposobnega, da bi prenehal z uporabo droge, je pod vplivom droge skoraj vsak dan in socialno ter poklicno vse bolj nazaduje.


Razvije se tudi telesna odvisnost, ko je potrebno vse več droge za enak učinek (toleranca), ob odsotnosti droge pa se pojavijo odtegnitveni (ali abstinenčni) znaki - poleg depresivnosti še intenzivni občutki utrujenosti, nespečnost, nočne more, dremavost in druge motnje spanja, razdražljivost, tesnoba in tremor. Ti odtegnitveni simptomi lahko trajajo tedne ali celo mesece dolgo.


V preteklosti je bila zloraba in odvisnost od kokaina omejena, delno zaradi visoke cene, delno pa, ker se je kokain vnašal v telo predvsem s snifanjem skozi nos, učinek pri takem vnosu pa je omejen zaradi konstrikcije krvnih žil v nosni sluznici.


Od osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje pa so na trg prišle novejše, močnejše in postopno tudi cenejše oblike kokaina, kar je povzročilo pobvečano uporabo in izjemen porast primerov zlorabe in odvisnosti.


Po nekaterih ocenah postane odvisen od kokaina eden od petih uporabnikov. V ZDA veliko ljudi uporablja posebno tehniko "free-basing", v kateri se iz običajnega kokaina izloči čisti bazični alkaloid kokaina, ki se pod vplivom plamena sprosti v obliki pare, inhalira pa s pipo. Milijoni uporabljajo tudi takoimenovani crack (izgovori krek), ki je že pripravljen zgoraj opisan čisti bazični kokain. Ta oblika povzroča ob prekinitvi uživanja še močnejšo in še dolgotrajnejšo željo po drogi od drugih oblik kokaina in tudi od drugih prepovedanih drog.


Crack je kokain, ki so ga "skuhali" v kristale, kar kadijo s posebnimi pipami. Ta oblika med segrevanjem spušča značilen zvok, od tod je dobila ime. Marsikje je cena cracka nižja od cene kokaina, zato so nekatera področja v ZDA zajele prave epidemije uživanja droge predvsem med ljudmi, ki si prej kokaina niso mogli privoščiti.


V populaciji, ki uživa crack, pogosto poročajo o pojavu agresivnosti, nasilnem kriminalu in tveganih oblikah spolnega vedenja.


Nevarnosti uporabe kokaina


Kokain je nevaren. Poleg učinkov na duševnost in čustvovanje kokain pogubno vpliva na telesno zdravje.


V desetih letih se je število primerov obravnavanih oseb v zvezi s kokainom v urgentnih ambulantah povečalo za petindvajsetkrat (podatek za ZDA v letih 1982 do 1991). Kokain v ZDA povezujejo z 20% samomorov vseh oseb, mlajših od 61 let.


Najočitnejša nevarnost uporabe kokaina je predoziranje. Prevelika količina kokainamočno vpliva na dihalni center v možganih, ki ga najprej stimulira, potem pa zavira in lahko povzroči zastoj dihanja in smrt.


Kokain prav tako močno vpliva na center za kontrolo telesne temperature. Telesno temperaturo dvigne, hkrati pa skrči žile v koži in tako onemogoča odvajanje toplote s potenjem. Nevarno visoka temperatura lahko povzroči smrt.


Uživanje kokaina ima lahko nevarne, tudi smrtonosne posledice za srce. Srce bije hitreje in neredno, hkrati pa mora utripati močneje, da spravi kri skozi zožene žile. Takšna obemenitev lahko povzroči motnje pretoka krvi skozi možgane in zastoj dihanja in srca. Ti zapleti se sicer pojavljajo pogosteje pri rednih uživalcih, lahko pa nastanejo tudi pri priložnostnih uporabnikih majnih odmerkov kokaina.


Tudi učinek kokaina na plod med nosečnostjo je razlog za zaskrbljenost. Kokain prehaja v telo ploda in njegove možgane. Oži tudi žile v placenti, zato plod ni dovolj preskrbljen s kisikom. Uporabo kokaina med nosečnostjo povezujejo s kasnejšimi resnimi težavami otroka - spremenjen imunski odziv, učni deficiti, moteno delovanje možganskih nevrotransmiterskih sistemov (zlasti dopamina), spremembe v delovanju šćitnice itd.


OPOZORILO! Informacija na spletu ne more nadomestiti pogovora s strokovnjakom!

Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z menoj.
******************************************************************************
Obvestilo! Od 1. do 20.8.2013 zaradi odsotnosti na spodnjem telefonu ne bom dosegljiv.

**********************************************************************

Če na tej spletni strani ne najdete odgovorov na svoja vprašanja, lahko vsak dan POKLIČETE NA TELEFON 090 54 54 in poskusil vam bom svetovati osebno.

Telefon je plačljiv! Iz omrežja Telekoma Slovenije je cena klica 2,19 €/minuto, cene iz drugih omrežij določajo njihovi operaterji. 

ČE SE NE OGLASIM TAKOJ, POKLIČITE KASNEJE ALI NASLEDNJI DAN.

Iztok Lešer, dr.med., specialist psihiatrije