Vprašanje: Samopoškodbe

Sjeos...
Mam en ornk problem.
Depresija me daje že vsaj tri lete.sedaj,pred kake pol leta,pa sm
se žačeu rezat.porezan sm po rokah nogah prsih pač tam kjer je še
kej prostora.in edin to me lahk pomiri,obrne misli od samomorilnosti.
in zdej uprašanje...kam po pomoč?kok naj to povem staršem?
sm probu nehat pa ni šlo...kr neki sm postau odvisn....
če si ne nardim vsaj ene rane na dan,postanem nenormalno depresivn....
ka naj nardim?

lp NoUse

Odgovor

Dragi NoUse! Takšno samopoškodbeno obnašanje, kot ga opisuješ, je šele zadnja leta postalo pomemben problem mladostnikov in njihovih bližnjih.

Gre za namerno poškodbo lastnega telesa, brez da bi imel človek željo po samomoru. Najpogostejše so majhne vreznine ali opekline, puljenje las in podobno. Nekateri se namerno poškodujejo vsak dan, nekateri samo občasno. Nekateri opisujejo, da so odvisni od takega vedenja. Malenkost pogostejše je tako vedenje opisano pri dekletih, začne se v adolescenci in izgine čez krajši ali daljši čas. Včasih imajo mladostniki, ki nagibajo k samopoškodbam, težave tudi z alkoholom, drogami ali pa motnje hranjenja. Svoje brazgotine ponavadi skrivajo in iščejo različne izgovore v opravičilo.Zakaj se nekateri mladostniki znova in znova namerno poškodujejo? Ker poskušajo zmanjšati občutke osamljenosti, jeze, žalosti. Nekateri imajo nizko samospoštovanje ali se počutijo premalo ljubljeni. Nekateri so bili zlorabljani v otroštvu. Ponavadi se težko odprejo in težko pokažejo svoja čustva. Nekaterim mladostnikom bolečina povzroči olajšanje in razbremenitev notranje napetosti, drugi se nekako samokaznujejo.

Poškodbe so lahko nevarne, vreznine povzročajo brazgotine, vnetja, znižanje odpornosti in še resnejše zdravstvene težave.

Sram je tesno povezan s samopoškodbo. Po samopoškodbi je človeka sram zaradi tega, kar si je naredil in da bi se kaznoval se spet poškoduje. In še bolj ga je sram... In se spet poškoduje. Začaran krog, ki pa ga lahko prekinemo. Nič sramotnega ni v samopoškodbenem vedenju. Gre za motnjo, za pomanjkanje kontrole nad lastno impulzivnostjo. In to motnjo je mogoče zdraviti. In pozdraviti!

Ne skrivaj se več. Pogovori se s starši ali z odraslim, ki mu zaupaš, mogoče s profesorjem, psihologom v šoli ali s prijateljem, ki ti bo pomagal poiskati pomoč. Poišči strokovno pomoč, odkrito povej, v čem je težava, iskrenost se vedno izplača. Molk in prikrivanje še povečata občutek sramu, ta pa povzroči nove poškodbe. Pojdi sam, s prijateljem ali pa s starši v večji zdravstveni dom in vprašaj za pedopsihiatrični dispanzer (če si mlajši od 18 let) ali za psihiatrični dispanzer (če si starejši). Za pogovor s psihiatrom ne potrebuješ napotnice. Povej, da imaš težave in da je nujno. Tako te bo medicinska sestra verjetno naročila čez krajši čas ali pa boš lahko s psihiatrom govoril celo še isti dan. Nič ni narobe, če prosimo za pomoč - vsak od nas jo kdaj potrebuje.

Včasih so bližnji šokirani, jezni, žalostni ali prestrašeni, ko izvejo za samopoškodbeno vedenje mladostnika. Taki so lahko tudi starši in učitelji. Ne dovoli, da te to odvrne od iskanja pomoči! Ne dovoli, da te to pahne še v večje skrivanje!

Še nekaj, odloči se, da prenehaš. Odločitev je pomembna. Odloči se za sebe, ne za koga drugega. Odločitev bo lažja, ko boš imel pomoč in hodil na redne pogovore k psihiatru ali psihologu. To ne bo enostavna odločitev in bo mogoča šele, ko boš pripravljen in boš s pomočjo pogovorov in mogoče nekajmesečnim jemanjem zdravil (ne mislim pomirjeval, ampak antidepresivov - ti ne povzročajo odvisnosti) razvil druge načine izražanja občutkov in reševanja problemov. Nekateri v tvoji okolici, mogoče tudi starši te bodo v poskusih, da bi ti pomagali, prepričevali, ti obljubljali nagrade, ti morda celo grozili, da nehaš...

Vse bo zastonj, dokler se ne boš sam pri sebi odločil.

Verjemi, s trdim delom je mogoče težavo odpraviti in zaživeti mirnejše in zadovoljnejše življenje. Če ti ne bo uspelo v prvem poskusu pa vedno poskusi znova. Na tvoji strani sem.

Pozdrav, Iztok Lešer

(Informacija na spletu ne more nadomestiti pogovora z zdravnikom!
 
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z menoj. 

Če ne boste našli odgovorov na svoja vprašanja, me lahko pokličete na TELEFON 090 93 60 44 VSAK DAN OD 21:00 do 00:00 (poskusite lahko tudi druge ure) in svetoval vam bom osebno. Če se ne oglasim takoj poskusite kasneje ali naslednji dan. Cena klica je 1,9900 €/minuto. 

Iztok Lešer, dr.med., specialist psihiatrije